Case study
Izobraževanje o spolu za najstnike v multikulturnih kontekstih
Srednje izobraževanje (poklicno usposabljanje).
15-letno romsko dekle v osnovem poklicnem usposabljanju.
Skupina dijakov med 12-im in 16-im letom, v formalnem ali neformalnem kontekstu.
Abigail je 15-letno romsko dekle, ki obiskuje osnovno poklicno usposabljanje. Šolo obiskuje izključno zaradi zakonske obveznosti, da mora biti vpisana in jo obiskovati do 16. leta. Kljub temu, da je izredno inteligentno, bistro dekle, ki je zelo zainteresirano za literaturo, ji je kristalno jasno, da bo, ko dopolni 16 let prenehala s šolanjem.
Dijakinja ima fanta, ki živi v njeni soseščini in s katerim se srečujeta na skrivaj, saj če bi ju opazili skupaj, bi se, kot narekuje tradicija v njihovem kulturnem kontekstu, morala poročiti. Po njenem mnenju bi, kakor hitro bi se poročila, bila odvisna od moževe družine, ki pa nadaljevanje njenega šolanja ne bi podpirala.
Kljub temu, da je briljantna študentka in ima globoke zmožnosti za kritično analizo njene realnosti, predvideva, da bo morala izbrati med ljubeznijo in družino ter nadaljevanjem šolanja, da bi si zagotovila poklic v prihodnosti, ki bi ji omogočil neodvisnost in svobodo (alternativa, ki ne vodi do popolnega sprejemanja v romskem kontekstu, še posebno ne za ženske). Trenutno se definitivno odloča bolj za prvo možnost, z vsemi posledicami, ki jih ta prinaša. To pa zato, ker če izbere nadaljevanje šolanja, bo to le ovira pri doseganju ciljev, ki si jih je zastavila v življenju.
Kot večina dijakov, Abigail hodi po stopinjah in sledi referencam, ki jih v svojem kontekstu pozna (ženske v njeni družini in ožjem krogu, kjer nobena ni imela priložnosti nadaljevati šolanje). Kljub veliki prepričanosti v njeno odločitev, se zaveda nepravičnosti situacije, saj imajo fantje njene starosti možnost, da bolj svobodno izbirajo, če želijo nadaljevati s šolanjem ali ne (čeprav tudi to ni preveč pogosto v romski etnični skupini).
Njena učiteljica se čuti nemočno, ker ne ve, kako naj se loti situacije. Občutek ima, da ne more narediti nič, kar bi Abigail dalo dalo večje možnosti v prihodnosti.
Osnovno poklicno usposabljanje.
Srednja šola, učitelji/izobraževalci v poklicnem usposabljanju.
Učitelji organizirajo dejavnosti s celotno skupino dijakov, v kateri se vsaj dijak predstavi in pove svoja pričakovanja glede prihodnosti (poklic, življenje,...)
Skupina sočustvuje s svojimi sošolci, na tak način se bolje spoznajo, izvedo stvari, ki so jim bile prej neznane. Prav tako postanejo ozaveščeni o tem, kako so si lahko znotraj iste skupine med seboj različni.
Vsak dijak nariše črto svojega življenja od preteklosti (kje se je rodil in odraščal...) do sedanjosti. Označiti morajo najbolj pomembne dogodke v njihovem življenju, ki so jih oblikovali v osebe kakšrne so danes. Črta življenja se mora nadaljevati v prihodnost in vsak dijak mora napisati, kje se vidijo v prihodnosti, kaj želijo doseči, itd.
Individualno dijaki posvečajo pozornost svojemu življenju, tako, da razmišljajo o morebitnih možnostih in izbirah, ki jih imajo.
Pričanje osebe, ki je izbrala drugačno pot in se predstavi skupini (če ni mogoče, da bi povabili romsko dekle, lahko njen primer predstavi učiteljica). Ta oseba razloži, kako se je njena črta življenja danes spremenila od tiste nekaj let nazaj. Glede prihodnosti ni imela nobenih pričakovanj, a malo po malo je dosegla veliko stvari, ki jih ni pričakovala.
Skupina spozna, da so včasih pričakovanja, ki jih imamo za prihodnost odvisna od konteksta, kulturnega ozadja ali spola. Spoznajo, da obstajajo in so mogoči drugačni načini življenja kljub močni tradiciji, ki lahko preprečuje dekletove odločitve zaradi njenih socialnih in kulturnih korenin.
Celotna skupina se odzove na pričanje in izrazi pričakovanja, ki so jih imeli o tej osebi, preden so slišali njeno zgodbo (poznali so samo kontekst). Prične se razprava o stereotipih o spolu (in kako jih premagati), ki se zaključi z zapisom sklepov.
Dijaki podajo mnenje glede situacije, o kateri so razmišljali, primerjajo primer sošolca/sošolke s primerom romskega dekleta in pridejo do zaključkov. Primerjajo različne možnosti in zavračajo stereotipe. Razprava bo bogatejša, saj bo predstavljenih več primerov (verjetno dijakov z različnih kulturnih ozadij).
Mentor skupini postavi naslednja prašanja: Ali imamo različna pričakovanja do ljudi glede na njihov izvor, kulturo ali spol?
V idealnem primeru bi se, zaradi boljšega poznavanja en drugega in razmišljanja o uspešnih primerih ali predstavljenih zadevah, pojavili zanimivi zaključki.
V tej študiji primera, se učitelj na šoli spopada s problemom organizacije seje ozaveščanja, v kateri:
- dijaki postanejo ozaveščeni o situacijji,
- zunanja oseba, ki je doživela nekaj podobnega obišče šolo in spregovori pred skupino.
- razvije se razprava, da najdejo rešitev za nastalo situacijo.
Seja traja približno dve uri.
Organizator je odgovoren, da poišče nekoga, ki bo pričal (to je nekoga, ki je pripravljen priti v šolo in povedati svojo zgodbo). Ni nujno, da je to romska ženska, ki je dosegla več kot je pričakovala, lahko je kakšen drug primer podoben temu.
Naš primer smo pripravili na podlagi tega vira: http://www.gitanos.org/publicaciones/50mujeres/